PIKASTA PEGAVOST GOMOLJEV – POLYSCYTALUM PUSTULANS  M.N. OWEN & WAKEFIELD) M.B. ELLIS

Bolezen so prvič opisali v začetku prejšnjega stoletja v Angliji. Pojavlja se predvsem v krajih s hladnim in vlažnim podnebjem. Pri nas te bolezni nismo odkrili, je pa vsaj vredna omembe. Nevarna je predvsem za semenski krompir, ker povzroča pikavosti na kožici, tudi odmiranje očesc, s tem pa je prizadeta kalivost gomoljev.

Bolezenska znamenja in razvojni krog

Gliva okužuje le podzemne dele krompirja. Okužbe izvirajo iz sklerocijev, v katerih lahko preživi gliva tudi do dvajset let. Ti se ohranijo v tleh. Vendar pa se gliva prenaša v glavnem z okuženimi gomolji. Trosi, ki se sprostijo iz okuženih delov posajenih gomoljev okužijo podzemne dele stebel, korenine in stolone. Na okuženih organih se pojavijo površinske rjave pege. Iz njih uhajajo spore, ki med rastjo okužijo gomolje. Vanje prodre gliva skozi lenticele, ranice, pa tudi skozi nepoškodovano kožico. V gomoljih ostane micelij latenten in nadaljuje s počasno rastjo šele po izkopu, zato traja nekaj mesecev, preden se pokažejo simptomi. Navadno se to zgodi v januarju. Najprej se pokažejo majhni, zelo temni mehurčki, koža okrog njih pa se nekoliko ulekne. Sčasoma tkivo pod pegicami odmre in porjavi ali celo počrni. Okuženi kaliči porjavijo, ob hujši okužbi v shrambi pa odmrejo. Na manj okuženih kaličih se lahko razvije bel micelij s trosi. Okuženi vršički kaličev pa počrnijo in nehajo rasti.

Zatiranje

Saditi moramo zdrave siljene gomolje. Semenske gomolje lahko tudi razkužimo takoj po izkopu. Potopimo jih v suspenzijo organskega živosrebrnega razkužila. Gomolje moramo skladiščiti v suhem prostoru.

Besedilo:  prof. akad. dddr. Jože Maček